Navidezni sij

Article on other languages:

• Scheinbare_Helligkeit
• قدر_ظاهري
• Видима_звездна_величина
• Magnitud_aparent
• Hvězdná_velikost
• Scheinbare_Helligkeit
• Φαινόμενο_μέγεθος
• Apparent_magnitude
• Videbla_magnitudo
• Magnitud_aparente
• Tähesuurus
• Magnitudi_(tähtitiede)
• Magnitude_apparente
• Magnitude_aparente
• בהירות
• Prividna_magnituda
• Magnitúdó
• Magnitudo_tampak
• Magnitudine_apparente
• 等級_(天文)
• 겉보기_등급
• Magnitudo_(astronomia)
• Schäinbar_Hellegkeet
• Redzamais_spožums
• ദൃശ്യകാന്തിമാനം
• Magnitud_ketara
• Magnitude
• Tilsynelatande_storleiksklasse
• Tilsynelatende_størrelsesklasse
• Apparent_Magnitude
• Obserwowana_wielkość_gwiazdowa
• Magnitude_aparente
• Magnitudine_aparentă
• Видимая_звёздная_величина
• Magnitùdini_apparenti
• Apparent_magnitude
• Zdanlivá_hviezdna_veľkosť
• Привидна_звездана_величина
• Skenbar_magnitud
• โชติมาตรปรากฏ
• Видима_зоряна_величина
• Cấp_sao_biểu_kiến
• Magnitude
• 星等

	del.icio.us
	Digg
	Furl
	Reddit
	Rojo
	Add to OnlyWire

Navídezni síj ali navídezna magnitúda (oznaka m) zvezde, planeta ali drugega nebesnega telesa je v astronomiji sij (izsev), kot ga vidimo z Zemlje. Navidezni sij torej označuje jakost svetlobe, ki jo vidimo s prostim očesom, oziroma svelobni tok na dani razdalji astronomske enote v fizikalnem merilu.

Začetki merjenja izseva zvezd

Med prvimi opazovalci je bil Hiparh, ki je razdelil zvezde po siju v šest razredov. Šesti razred je najtežje viden, prvi pa najsvetlejši. Šele v 19. stoletju so točno določili magnitudo. Uporabili so detektor, ki je sprejemal enako količino izsevane svetlobe kot človeško oko ter izmerili, da je vsaka naslednja magnituda 2,5-krat težje zaznavna. S prostim očesom lahko na jasnem in svetlobno neonesnaženem nebu vidimo nekaj več kot 2500 svetlobnih virov, večinoma zvezd.

Navidezni siji nebesnih teles

Najsvetlejše zvezde imajo navidezni sij okoli -1, Sonce ima povprečni navidezni sij -26,8 in Luna -12,6. Najšibkejše zvezde, ki jih oko še zazna, imajo navidezni sij 6, a se le ta spreminja glede na opazovalne pogoje. V zelo dobrih pogojih (temna noč, brez Lune na nebu, brez svetlobnega onesnaženja) lahko naraste tudi do magnitude 8. S povprečnimi binokularji lahko dosežemo navidezni sij 10^m, s srednje velikimi daljnogledi pa tudi 15^m.

Enačba za izračun navideznega sija telesa

Opazovanja z merilniki za svetlobo so pokazala, da je gostota svetlobnega toka zvezde z navideznim sijem 1^m stokrat večja kot od zvezde s sijem 6^m. Če upoštevamo lastnost očesa, da je odziv sorazmeren z logaritmom dražljaja, dobimo enačbo, ki jo je leta 1858 kot fiziološki zakon zapisal angleški astronom Norman Robert Pogson:

kjer je:

• j₁ - svetlobni tok zvezde z navideznim sijem 0,
• j₂ - svetlobni tok zvezde

Njegov predlog so sprejeli. Z današnjimi natančnimi postopki lahko merimo desetine ali stotine magnitud.

Navidezni siji nebesnih teles

Glej tudi

• absolutni izsev