Avstralski domorodci

Article on other languages:

del.icio.us del.icio.us
Digg Digg
Furl Furl
Reddit Reddit
Rojo Rojo
Add to OnlyWire
Da bo članek zadostoval slogovnim smernicam Wikipedije, ga bo treba urediti.
O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo.
Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico.

Aborigini so domorodno ljudstvo, ki živi v različnih predelih Avstralije, predvsem v njenem osrednjem in severnem delu. Pripadajo različnim plemenom in govorijo okoli 500 narečij.

Vsebina

Prihod v Avstralijo

Spadajo med najstarejša ljudstva sveta, saj njihov začetek seže 40.000 let nazaj, v čas ob koncu zadnje ledene dobe. Domnevno so prišli v Avstralijo s čolni iz lubja in s sabo pripeljali pse, ki so predniki današnji dingov. Ti kamenodobski lovci in nabiralci sicer niso imeli loka in puščice, pri lovu pa sta jim pomagali dobro premišljeni pripravi-bumerang in woomera, posebno lučalo kopja. Ko so na avstralski obali leta 1788 pristali prvi Evropejci, da bi ustanovili kazensko kolonijo , je živelo na vsej celini približno 300000 domačinov, ki so govorili 200 različnih narečij.

Način življenja

Živijo v sušnih delih celine, kjer je vode le malo, zato jo dobijo na različne načine. Ko je bilo sušno obdobje, so vodo dobili iz puščavskih žab, ki so bile zakopane v pesek. Poznajo pa tudi stare znake na katerih je zapisano kje je podtalnica visoko blizu površja.

Aborigini so živeli so v popolnem sožitju z naravo in vsemi živjimi bitji, prepričani da zemlja ne more biti nikogaršnja last. Narava, ki jim je dajala vodo in hrano, je bila po njihovem mnenju dediščina, ki so jo zapustili njihovi predniki vsem.

Ta dediščina je del tistega, kar poznamo danes pod imenom sanjski čas. Domačini pravijo, da so na začetku časa 'bitja' ustvarila duhovni svet, zemljo in vse, kar živi na njej. Vsi-moški, ženske in otroci-so povezani s to preteklostjo in se istovetijo z določenim delom te zemlje ali enim od njenih bitij. Na splošno je težko dojeti zapletene misli, ki uravnavajo predstave domačinov o času. Med večino plemen je razširjeno verovanje, da vzporedno z pojmi tukaj in zdaj obstaja še sanjski čas, v katerega ljudje zdrsnejo, kadar spijo. V davni preteklosti, verjamejo domačini, je bil le sanjski čas, na neki točki pa je prišlo do cepitve in nastala je razlika med časom v budnosti in spanju. Iz tega razloga imajo čudne stvari, ki se dogajajo v spanju, v resnici težko nekakšne resničnosti. Pri razumevanju pojma sanjski čas pomagajo tudi verovanja domačinov, ki zadevajo Uluru in druga naravna 'svetišča'. Domačini pripovedujejo, da se je na začetku časa sveta mavrična kača prebudila iz dolgega sna globoko pod zemljo. Ko se je zravnala, ji je bila v napoto velika skala. Mavrična kača jo je dvignila na površje in tako je nastal Uluru. Domačini so živeli v majhnih plemenskih skupnostih, ki so se, kadar je začelo primanjkovati hrane, redno selile na nova območja svoje podedovane zemlje, Ko so odhajali, so zemljo pogosto požgali, da bi si tako zagotovili, da bo ob morebitni vrnitvi znova rodovitna. Prebivali so v preprostih bivališčih iz lubja in lesa. Mladeniči so lovili kenguruje, emuje in oposume, sveta bitja, ki so jih po plemenskih zakonih smeli uporabljati za hrano. Nastavljali so vabe za ribe in lovili race. Ženske so nabirale užitne rastline, ličinke žuželk in zaloge medenih mravelj. Semena so mleli v moko in iz nje mleli kruh.

V najbolj sušni in negostoljubni deželi so lahko preživeli z znanjem in izkušnjami, ki so jih v dolgih tisočletjih zbrali njihovi predniki. Ta dežela je bila njihova radodarna in dobrotljiva prijateljica. Poznali so vse užitne in uporabne rastline ali grmiče. Med dolgimi sušnimi obdobji so dobivali vodo od puščavskih žab, ki so bile zakopane globoko v peščenih sipinah in so v svojih trebuhih hranile vodo, da bi preživele do naslednjega dežja. Starejši, zelo spoštovani člani plemena, so prenašali na mlajše običaje in skrivne obrede svojega plemena ter jih učili, akko se je mogoče pogovarjati z duhovi prednikov. K duhovni strani njihovega življenja je spadal praznik corroboree. Člani plemena, ki so se pobarvali z belo in rdečo barvo, kot je veleval obred, so s petjem in plesom veselo slavili življenje. Pri tem so igrali na domače pohalno glasbilo, dideridoo.

Avstralski domačini so bili prvotno lovci in nabiralci sadežev. V načinu pridobivanju živeža med njimi ni velikih razlik, zato nepoučeni ljudje večkrat napačno menijo, da gre za eno samo pleme z majhnimi razločki. Med avstralskimi domačini ne naletimo na tako osupljive razlike kot med afriškimi. Razlike so bolj pritajene, kot naprimer v njihovem ženitvenem sistemu, in jih le s težavo opazimo in razumemo. Čeravno so severna plemena prišla v stik s prišleci od zunaj prej kot južna plemena, se je mnogim izmed njih posrečilo preživeti in ohraniti nekaj svojega družbenega sestava in načina mišljenja. Landrili so pleme ki naseljujejo Mornigtonov otok v Carpentarijskem zalivu v Severnem Queenslandu. V preteklosti so bili Lardili dokaj osamljeni, vendar pa so obiskovali sosednje otoke na splavih iz lesa mangrovca. Ob redkih priložnostih, na primer, ko so nameravali sprejeti v pleme kakega mladeniča, so obiskali celo plemena na celini. Z zemlje pobirajo najrazličnejše vrste koreninic, jagod, gomoljev, 'pandže' in vodne lilije, in lovijo klokane, močvirske želve, race, gosi, plazilce in varane. Iz morja si dobijo veliko vrst različnih rib, ki jih lovijo v pasti iz skal ali z mrežami, trnki, vrvicami in kopji. Dugongi so vodni sesalci ki jih Lardili lovijo v močne vrvne mreže. Meso delijo po strogih in zapletenih pravilih. Po tem pa lahko vidimo, kako ta delitev simbolizira sestavo lardilske družbe. Tako kot med samo razlikujejo različne starostne kategorije, tako priznavajo tudi različne kategorije dungov: poglavarskega dugonga, dugonga starca, dugonga mladca, dugonga starko, brejega dugonga, otroškega dugonga. Kos mesa, ki ga dobi je odvisen od vrste dejavnikov, kot so, kakšne vrste je ujeti dugong, kje so ga ujeli, kdo je bil zraven in kakšno vlogo je imel, ko so ga lovili. Pri velikem dugongu imajo lastniki 'dežele', kjer so ga ulovili, pravico do mesa z repa, prsi, plavuti in tilnika. Če pa je dugong majhen, potem imajo pravico do teh kosov mesa samo tisti, katerih mati je iz te dežele. Lardili so razdeljeni v kakih 30 očetovskih klanov. Vsak klan je lastnik majhnega pasu zemlje, imenovanega 'dežela'. Te 'dežele' so zelo majhne. Pa tudi klani niso preveč veliki, saj redko štejejo več kot 15 ali 20 ljudi. Lardili so znani po svojem plesanju. Plesi imajo pomembno vlogo pri lardilskih tekmovalnih nastopih. Lardili so polek klanov razdeljeni še na dve skupini: v severnjake in južnjake, ali kot si pravijo bolj pogosto: v privetrne in zavetrne ljudi. Med tema skupinama nastajajo nesoglasja, ki se včasih sprevržejo v divji boj. To je dobilo svoj izraz tudi v plesih. Plesi često ponazarjajo živali . Med plesalčevo okrasje spadajo trak v laseh, plesno pokrivalo in svežnji listov. Domorodci iz Gibsonove puščave so osupljiv ostanek primitivnega načina življenja. Mnogi izmed njih živijo blizu raketnega oporišča Woomera, ampak veliko jih še uporablja kamnito orodje najstarejšega tipa. Nobenega dokaza nis našli, da bi bilo pred prihodom belcev kdaj razvito poljedelstvo. Videti je da je bila edina obrat oblikovanje kamnitega orodja. Bolj oddaljeni domorodci delajo svoje kamnito orodje še celo zdaj. Veliko domorodcev ima masivne nadočesne oboke, kar je zgodnje raziskovalce spominjalo na neandertalca. Koža domačinov je temna, njihovi nosovi so široki, po telesu pa so zelo dlakavi in imajo tanke ude. Zelo so se prilagodili trdim razmeram življenja v puščavi: imajo močne zobe in čeljustne mišice, da so lahko kos surovi ali skoraj surovi hrani, pa debelo žuljavo kožo na podplatih, da lahko bosi hodijo po ostrem kamenju in trnju v puščavi. Človek lahko tu ure in ure hodi z majhnimi trni, zabodenimi v podplate, in jih izdre šele na koncu svojega potovanja. Jezik zahodnih puščavskih domorodcev je večidel pičamčara, vendar imajo vrsto med sabo razumljivih narečij. V obredju domorodcev ima pomembno vlogo okrasje. Svete table so zelo umetelno izdelane, tako tudi njihove brnivke (deščice, ki jih na vrvici vrtijo po zraku okrog sebe), katerih glas prežene ženske in nesprejete člane kadar poteka obred. Puščavskih domorodcev golota ne moti, v naseljih pa dekleta nosijo barvita oblačila in mladi moški skušajo privabiti njihovo pozornost s tem, da nosijo velike kavbojske klobuke in škornje. Domorodski način življenja izginja, ker postaja vse bolj odvisen od belih doseljencev, ki so deželo popeljali v dvajseto stoletje. Tasmanski domorodci so edina veja človeštva, ki so jo spoznali za posebno raso in ki je izumrla. Ko so Evropejci prvič naleteli na tasmansko kulturo, se jim je zdela tako ne razvita, da so jo označili za »predstavnike paleolitskih ljudi«. Tasmanski domačini so bili paleolitski lovci in nabiralci. Nikoli pa niso obvladali tehnike oblikovanja in brušenja kamnov za pripravo orodja in orožja. Nikoli niso prišli dalj kot do krhanja in cepljenja svojega kamnitega orodja.

Tasmanski domorodci niso znali risati: niso imeli mitologije, ki bi bila vredna omembe, njihovi kanuji so bili navadni zvitki iz lubja, povezani z rastlinskimi vlakni. Izvir Tasmancev je nejasen. Do pred 11 000 leti se je Tasmanija držala celine. Ko pa se je oddelila, so domorodci ostali brez nadaljnega rasnega in kulturnega stika. In takšni so tudi ostali – ljudje iz kamene dobe najbolj primitivne vrste – vse do raziskovanj in naselitve otoka v 18. In 19. Stoletju.

Prehrana aboriginov

Aborigini so večinoma uživali raznoliko hrano živalskega in rastlinskega izvora, ki se je spreminjala glede na letni čas in lokalne razmere. Njihovo globoko razumevanje lokalne ekologije in naravnih danosti je nekaterim izmed njih omogočilo preživetje v okolju, ki ga evropski naseljenci še vedno smatrajo za izredno krutega in neprimernega za bivanje.

Za aborigine, ki so živeli ob obali, so bile ribe pomemben del prehrane. Nekatere obalne skupine aboriginov so zgradile velike in kompleksne sisteme pasti v obliki kamnitih zidov, ki so ob nastopu oseke lovili ribe. Drugi so za lovljenje rib, in na nekaterih območjih tudi jegulj, uporabljali mreže iz rastlinskih vlaken. V nekaterih obmorskih predelih so odkrili ogromne starodavne gomile odvrženih školjk, ki so segale do 5 metrov (16 čevljev) v višino. Ta najdba namiguje, da so določene skupine aboriginov v znatni meri uživale lupinarje. Poleg morske hrane so obalni prebivalci uživali tudi različno rastlinsko hrano in ulovljene kopenske živali.

Iz do sedaj še neznanih razlogov, so prebivalci Tasmanije nehali jesti ribe pred približno 3.500 leti, dolgo za tem, ko se je to območje odcepilo od celine. Nekateri znanstveniki menijo, da je bila ta sprememba povezana s kulturnimi ali religioznimi faktorji – upad količine rib v vodah okrog otoka, ali pa preusmeritev na lovljenje morskih sesalcev in ptičev. Ta sprememba bi lahko sovpadala z neodvisnim razvojem ladjedelništva, saj je dokazano, da Tasmanci ob odcepu od celine takšne tehnologije še niso razvili.

Aborigini iz najbolj suhih puščavskih regij so bili odvisni od številnih vrst kuščarjev in velike izbire semen, sadja in gomoljev. Čeprav so bile večje živali kot so kenguruji in emuji cenjene, pa v najbolj sušnih območjih niso bile pogoste. Vsakodnevna rastlinska hrana je vključevala raznovrstna akacijeva semena, razhudnike (vrsta divjega paradižnika), domače vrste sladkega krompirja in semena navadnih trav.

Ob prihodu aboriginov je pokrajino naseljevalo veliko vrst velikih vrečarjev, ptičev in plazilcev. Te so vključevale vombatu podobna bitja velikosti nosoroga, do 3 metre visoke kenguruje, ogromne emuju podobne ptiče, orjaške kače in kuščarje ter druge velike živali. Večina teh vrst je izumrla pred 20.000 leti. Glede na to, da so aborigini prišli na kontinent pred najmanj 50.000 leti, so najbrž kar nekaj tisočletij sobivali z avstralskimi velikimi živalmi. Niso še našli dokazov, ki bi kazali, da so aborigini kdajkoli lovili te živali, čeprav so se očitno hranili z mrhovino nekaterih vrst. Večina arheologov domneva, da je k njihovemu izumrtju vodila kombinacija človeške aktivnosti in klimatskih sprememb.

Pred približno 3.000 leti so aborigini začeli intenzivneje uporabljati postopek mletja različnih semen, vključno z divjim prosom, iz katerega so pripravljali težko prebavljivo vrsto kruha. Veliko aboriginskih skupin v notranjosti dežele je vpeljalo žetev divjega žita. Vendar pa nikoli niso imeli popolnoma razvitega vrtnarstva, ki vključuje načrtno sajenje semen in rastlin, gnojenje in namakanje. Razlogi za odsotnost vrtnarstva niso znani. V bolj sušnih območjih, kjer je raslo proso, so vrtnarstvo zagotovo izločila velika odstopanja v letni količini padavin. Odsotnost vrtnarstva na tropskem severu namiguje, da so ljudje verjetno imeli zadostne vire hrane in majhno gostoto prebivalstva.

Vera in umetnost

Aboriginska vera uči, da so zemljo in vse na njej ustvarili duhovi prednikov. Iz tega se je razvila tudi umetnost, risali so na stene in aboriginske umetnine so ene prvih umetnin na svetu. Imajo tudi svete kraje kot npr. Uluru.

Poslikave

Prvotne poslikave so bile različne podobe, naslikane na evkaliptovo lubje v barvah, ki so jih pridobili iz prsti. Najpogosteje so te poslikave predstavljale mitološke zgodbe, močne občutke, Mavrične kače, ali pa čudovite cvetlične ali živalske motive iz slikarjevega Sanjskega časa.

Sanjski čas

Sanjski čas je za Aborigine po njihovem verovanju čas v katerega zdrsnejo med spanjem. Verjamejo, da je na neki točki prišlo do cepitve in nastala je razlika med časom v budnosti in spanju. To je sanjski čas.

Prihod belcev

Ko so prišli v Avstralijo Evropejci, so bili Aborigini močno diskriminirani. Veliko so jih pobili, ali pa so umrli od bolezni, ki so jih tujci prinesli s seboj. Zdaj je Aboriginov od vsega prebivalstva le 2%, kar je izredno malo. Današnji še danes živijo polnomadsko življenje v nabiralniško-lovskih skupinah. Za lov uporabljajo bumerang. So zelo prilagodljivi naravi.

Viri

Vzpostavljeno iz »http://sl.wikipedia.org/wiki/Avstralski_domorodci«

This article is from Wikipedia. All text is available under the terms of the GNU Free Documentation License.